ZGODOVINA RUSKEGA ARISTOKRATA
Pasji aristokrat
Borzoj ali ruski hrt ( Russian Wolfhound ) je pravi aristokrat pasjega sveta in je vsekakor eden najlepših in najinteligentnejših hrtov. Angleži hrte imenujejo "sighthounds".Ta beseda označuje tako imenovane coursing pse, to je pse, ki so bili "odvisni"od svojega vida in so lahko lovili na velike razdalje: to pomeni, da so svoj plen prej videli kot ga ujeli v nos. In ravno borzoj je znan kot legendaren tekač in njegova hitrost, pa tudi izredna okretnost ter oster vid sta mu omogočala, da so ga uporabljali pri lovu na volkove, pa tudi lisice, zajce in kojote.
Zgodovina
Lovski psi so bili človekovi spremljevalci in pomočniki že pred mnogimi stoletji. Vse to nam dokazujejo slike in prizori iz starega Egipta in nekateri psi na teh slikah so po svoji obliki zelo podobni današnjim hrtom. Lov v prvotni obliki ni bil šport, temveč nujnost, s katero je človek preživel. Prav tej potrebi pa so sledili tudi psi, ki so hkrati z lovom za človeka poskrbeli tudi za lasten obstoj- kati imeti dovolj hrane, je pomenilo preživeti. Tako je Narava sama poskrbela za selekcijo;najhitrejši,najspretnejši, najboljši so preživeli. Lov je skozi stoletja izgubljal svoj prvotni pomen in se je vse bolj uveljavljal kot šport priviligiranih slojev: kraljev, vitezev in ostalega plemstva.
Borzoj , dolgodlaki ruski hrt, je ljudski pes Rusije.Po mnenju tamkajšnjih strokovnjakov je verjetno križanec med tatarskim hrtom in južnolaponskim psom. Mnogi ljudje pa zagovarja tezo, da je borzoj nastal s križanjem salukija ( perziskega hrta ) z domačim ruskim ovčarjem. To je najbrž res, saj so se v prejšnjih stoletjih ruske in arabske poti velikokrat križale in izmenjava konj, psov, pa tudi žena - je bila obvezna.
Samoumevno je, da borzoj ni bil vzrejen v nekaj letih, temveč je razvoj današnje vrste borzoja trajal več stoletij. Zaradi razprostranjenosti ruskega carstva, zaradi zelo pomankljivih zvez, predvsem pa zaradi naseljenosti Rusije z mnogimi različnimi narodi je razumljivo, da so šele v 16. stoletju začeli z organizirano vzrejo borzoja. Ta pa tudi potem ni bila enotna, saj je vsak vzreditelj vzrejal le tako vrsto, ki mu je ugajala tako po stasu kot tudi po barvi dlake.
Iz doslej znanih zapisov je bil prvi standard borzoja napisan leta 1650 in se ni dosti razlikoval od standarda, kakršnega se zahteva za današnjega borzoja. Sodobni tip borzoja je nastal iz križanja dveh najstarejših tipov ruskega hrta.Prvi tip psa je bil večji, odličen lovec na zajce, ter precej lepšega videza kot drugi tip psa, ki je bil robustnejše konstitucije, volnate dlake, uprabljali pa so ga za lov na večjo divjad - to je divje svinje in volkove.
Borzoj je predstavnik ene izmed najstarejših vrst visokih hrtov, ki so bili v Rusiji vzrejeni za lov na divjad. Pravi razcvet pa je ta pasma doživela v 17. stoletju. Najpriljubljenejši šport ruske aristokracije je bil lov, in sicer lov na hitro divjad, kot so volkovi, lisice in srnad. Ker pa je bil volk ena najdragocenejših trofej so morali psi, ki so ga lovili, v sebi združevati hitrost, moč in pogum, se je za idealnega lovca izkazal prav borzoj.
Grof Nikolaj Nikolajevič
Grof Nikolaj Nikolajevič, eden izmed najuglednejših ruskih plemičev, ki je zaslužen za razvoj borzoja, je leta 1887 ustanovil legendarno psarno PERCHINO in s tem začrtal vzrejo, ki je v veljavi še danes.
Grof Nikolajevič je v svojih pesjakh vzdrževal naenkrat tudi do 160 borzojev, ki jih je šolal in vzgajal za lov. Videti borzoja na delu, je bila prava umetnost lova. ko so pse pripravlali na lov, so jih razdelili na tako imenovane "trojke", dva psa in eno psico, ki so se med seboj ujemali po velikosti, hitrosti in barvi. Lovci so jahali na konjih, zato so psa velikokrat držali pred seboj v sedlu in šele, ko so divjad spodili v beg, so spustili pse. Borzoji (prav tako kot ostali hrti ) lahko v polnem diru lovijo le kratek čas. Ko so psi volka ujeli, ga je dvojica z močnim ugrizom svojih čeljusti podrla na tla, medtem pa je tretji pes zgrabil volka za goltanec in v tem položaju so pričakali lovce. Psi niso smeli živali raztrgati, vendar se je to včasih le zgodilo, saj so bili psi med lovom razdraženi. Vendar je treba povedati, da je bilo to zelo nazaželjeno in da so take pse izločali iz nadaljne vzreje. Velikokrat je bil volk še živ in nepoškodovan, ko so prijahali lovci. Te volkove so ponavadi odpeljali na posestva in jih uporabili za učenje mladih borzojev.
Samo za priviligirane
Zaradi njegove ekstremene hitrosti, okretnosti, izredne lovske sposobnosti, pa tudi lepote, je bil resnični privilegij imeti borzoja. V carski Rusiji je bilo borzoja sramotno, celo prepovedano prodajati-hkrati pa so bili skoraj obvezno darilo, ko so plemiči obdarovali drug drugega.
Skoraj neverjetno se sliši, toda še do leta 1918 je obstajal zakon, ki je določal, da nobena oseba razen tiste s kraljevo "plavo" krvjo, ne sme posedovati borzoja! In če so koga našli, ki je kršil zakon, je bil obsojen na smrt in umiranje v strašnih mukah.
Na žalost je bilo veliko podatkov o borzojih uničenih med rusko revolucijo, vendar je do takrat borzoj užival resnično kraljevske privilegije. Med samo revolucijo pa so skoraj izginili, saj so jih kot simbol ruske aristokracije načrtno pobijali.
